V Škocjanu se je leta 1789 rodil jezikoslovec Fran Metelko. Profesor slovenskega jezika na ljubljanskem liceju in tolmač nemških razglasov je bil poznan predvsem po slovenski slovnici, ki je dodal svoj črkopis, imenovan metelčica. Metelko je govoril 16 jezikov, napisal več šolskih knjig in molitvenikov. Več kot 40 let je vsako nedeljo učil otroke in jim tako vzbujal ljubezen do slovenskega jezika in književnosti.
V spomin na tega velikega moža se ob kulturnem prazniku po Metelkovi poti odpravijo pohodniki izpred Metelkovega doma oziroma Metelkovine v Škocjanu preko Dolenjih in Gorenjih Dol ter Telčic proti Telčam. Metelko si je zelo prizadeval, da bi škocjanski kaplan oskrboval tudi podružnico na Telčah. V ta namen in pa zato, da bi zagotovil osnovne pogoje za začetek šolstva v Škocjanu, je kupil stavbo Metelkovine. Pot je dolga ca. 10 kilometrov v eno smer in vodi pretežno po asfaltu. Pohodniki se po isti poti vrnejo v Škocjan.
Opis potiPot se začenja pri Metelkovini v Škocjanu. Stavbo je Fran Metelko kupil zato, da bi v njej zagotovil osnovne pogoje za začetek šolstva v Škocjanu in da bi omogočil bivanje kaplanu, ki je oskrboval tudi škocjansko podružnico na Telčah. Izpred Metelkovine pot vodi mimo cerkve sv. Kancijana in rojstne hiše dr. Ignacija Knobleharja. Misijonar in raziskovalec belega Nila v Afriki je bil prvi Evropejec, ki je v svojih raziskovanjih prišel skoraj do ekvatorja, vse življenje pa se je nesebično razdajal za dobro črnskega naroda. Abuna Soliman, kot so ga klicali, je bil najbolj spoštovan mož v tistem času. Knoblehar je pokopan v Neaplju. V domači cerkvi je spominska plošča Knobleharju. Renesančna cerkev sv. Kancijana iz 17. stoletja se ponaša z bogato baročno opremo, sliko sv. Kancijana v glavnem oltarju je leta 1854 naslikal slikar Stroj. Cerkev na vzpetinasti terasi nad Raduljo poudarja značilno veduto Škocjana. Pri cerkvi pot zavije levo navzdol proti mostu. Kamniti dvoločni most z razpelom na sredini je posebnost, ki je obeležena tudi v občinskem grbu. V stavbi pred mostom je v začetku 20. stoletja delovala znana gostilna in mesarija Pavla Zupeta. Iz Škocjana se pot nadaljuje v smeri proti Dolenjim Dolam skozi dolino Dolskega potoka. V dolini Dolskega potoka lahko opazujemo igrivost potoka in značilne podobe, ki jih ustvarja. V Zloganju sta ob potoku nekoč delovala dva mlina, Kicov in Tramtetov mlin. Mimo njiju nas vodi pot, vendar pa je od nekdanjih mlinov danes ostalo le še malo vidnih ostankov. Pri Tramtetovih je danes ribogojnica. Dolina se nekoliko razširi pri Mačkovcu, od koder že imamo razgled na Gorenje Dole ter na Stopno. Na domačiji Hočevarjevih v Mačkovcu so nekoč tudi ropotala mlinska kolesa, delovala pa je tudi žaga. Nadaljujemo mimo kapelice Matere božje in že prispemo v Dolenje Dole. Sredi vasi, na križišču pri starem gasilskem domu, zavijemo levo in se spustimo v dolino. Na obrobju vasi se z dolino stika razgiban svet Krškega gričevja. Po razmeroma strmem klancu, ki ga domačini imenujejo Tlake, se vzpnemo do cerkve sv. Križa v Gorenjih Dolah. Cerkev s tremi oltarji in lepimi baročnimi freskami stoji na vzpetini na začetku vasi, po pobočju okrog nje pa so razporejene kapelice križevega pota, ki predstavljajo redkost v slovenskem prostoru. Gorenje Dole so slikovita vasica na ozkem pomolu nad Jasenkom in neimenovanim desnim pritokom Dolskega potoka. Vas se ponaša z lepo ohranjeno staro kmečko arhitekturo, pod vasjo, v dolini Jasenka pa stojijo trije mlini. Od teh je najlepše obnovljen in vreden ogleda nekdanji Kovačičev oziroma Cvetov mlin, medtem ko sta višje ležeča Tršinarjev in Štrkov prepuščena propadanju. Iz vasi pot nadaljujemo proti Telčicam. V ovinku pri napajalnem koritu zapustimo občino Škocjan, pozdravljata pa nas občina Sevnica in kmalu zatem še KS Tržišče. Po nekaj metrih vzpona se odpre čudovit pogled na dolino, Gorenje Dole, dolino Dolskega potoka, Stopno, Šmarjeto, Otavnik, Gorjance in Šentjernejsko polje. Ob cesti na desni se nahaja vinorodna Pijana gora, ki jo je v svojem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore opisoval tudi pisatelj Prežihov Voranc. Ko se razgledamo z vrha Pijane gore na svet pod seboj, razumemo, zakaj je Prežihov Voranc dejal, da je hodil po najlepših krajih sveta. Ob jasnem vremenu se z vrha vidi celo Snežnik, celotna Krška ravnina pa je pred nami kot na dlani. S Pijane gore se pot nadaljuje skozi Zavod proti Telčam. Tudi s telških njiv imamo lep razgled na sosednje griče in doline. Telče so majhna hribovska vasica na vrhu slemena (506 m) v povirnem delu Jasenka. Jedro naselja je ob vaški poti, k Telčam pa sodijo tudi zaselki Vimert, Telška Gora in Nova Gora. Vas se lahko pohvali z bogato, več kot 750-letno zgodovino, saj se v pisnih virih prvič omenjajo že leta 1252. Preko Telč je v smeri proti Bučki med drugo svetovno vojno potekala nemško-italijanska okupacijska meja. Ostanki nemške opazovalnice ter obeležje meje se nahajata ob cesti, ki pelje proti Tržišču. Metelkova pot se zaključi pri cerkvi sv. Jakoba na Telčah, kjer se pohodniki lahko udeležijo svete maše. Cerkev iz 17. stoletja ima v osrednji niši glavnega oltarja zavetnika sv. Jakoba Starejšega. Posebnost cerkve je baročna poslikava ozadja oltarja. Avtor baldahinske atike z Bogom Očetom na nebeškem tronu je znani dolenjski poznobaročni slikar Anton Postl. Ob zaključku poti je kratek kulturni program.
Pot zahteva 3-4 ure zmerne hoje z vmesnimi postanki.
