Knobleharjeva pot

Škocjančan dr. Ignacij Knoblehar, eno najbolj znanih misijonskih osebnosti 19. stoletja, pionir krščanske civilizacije na afriški celini in apostol črnih, je svoje ime zapisal v zgodovino misijonov in znanosti. Bil je prvi Evropejec, ki je z raziskovanji Belega Nila v Afriki prišel skoraj do ekvatorja. Vse življenje se je nesebično razdajal za dobro črnskega naroda. Njegovo ime so s spoštovanjem izgovarjali tako v Evropi kot tudi v Afriki in Ameriki, sudanski črnci pa so ga zaradi izredne modrosti klicali Abuna Soliman. Knoblehar je pokopan v samostanu bosih avguštincev v Neaplju. Učimo se iz zgodovine in veliki vzorniki nas navdihujejo. Eden izmed takšnih je tudi naš rojak dr. Ignacij Knoblehar. V poklon njegovemu spominu in v znamenje velikega spoštovanja Občina Škocjan praznuje svoj občinski praznik na dan njegovega rojstva.

Knobleharjeva pot povezuje točke v okolici Škocjana, ki so kakor koli povezane z Ignacijem Knobleharjem. Bogato naravno okolje in izjemno zgodovinsko ozadje teh krajev je zanimivo tako za ljubitelje umetnostne zgodovine kot tudi za tiste, ki cenijo neokrnjeno naravo, ali pa se želijo zgolj oddaljiti od napornega vsakdana.

Pot vodi iz Škocjana preko Hrastulj do geometrijskega središče Občine Škocjan, od tam pa čez Reso in Zaboršt na Bučko. Z Bučke se pot nadaljuje na Stopno in preko Zloganja, zaključi pa se v Škocjanu.

Opis poti
Pot se začenja v Škocjanu pred občinsko stavbo. V Škocjanu si lahko v gostilni Marinčič ogledamo razstavo o Knobleharju in postojimo pred njegovo rojstno hišo, na kateri je spominsko obeležje. V župnijski cerkvi nasproti Knobleharjeve rojstne hiše je pod pevskim korom spominska plošča s Knobleharjevim portretom. Poleg portreta je z njegovega groba v Neaplju prineseno prgišče zemlje, ki krije našega velikega rojaka. Cerkev sv. Kancijana in tovarišev mučencev iz 17. stoletja zavzema dominantni lego na vzpetini sredi Škocjana. Prostorna cerkev skriva mnogo zanimivih slikarskih mojstrovin. Oltarna slika je delo Mateja Stroja, poslikave v prezbiteriju je naslikal Matej Sternen, cerkev pa bogati tudi slika dolenjskega poznobaročnega slikarja Antona Postla. Po ogledu cerkve se spustimo proti cesti, ki pelje proti Bučki. Preko znamenitega dvoločnega kamnitega mostu prečkamo Raduljo in se napotimo proti Hrastuljam. Kamniti dvoločni most zaradi svojih dimenzij, oblike in izdelave sodi med redke še ohranjene tovrstne mostove na Dolenjskem. Kot posebnost kraja je obeležen v občinskem grbu. Hrastulje ležijo na dvignjeni terasi nad dolino Radulje, nasproti Škocjana. V spodnjem delu vasi, ki se širi vse do Dolskega potoka, sta do nedavnega delovala Ferkoljev mlin in žaga. Nad vasjo se odpira lep pogled na Škocjan, grad Vrh in dolino Radulje. Po kolovozni poti pridemo do regionalne ceste, ki pelje proti Bučki. Le 60 metrov od ceste se nahaja geometrijsko središče občine Škocjan. Obeleženo je s kamnitim stebrom z vklesanim občinskim grbom. Na stebru je jeklena plošča s stranmi neba, središči sosednjih občin in smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar. Posebnost obeležja je kamnita ploščad z občinskim obrisom, ki hkrati predstavlja kolaž kamnin naše občine. Na pojasnjevalnih tablah so predstavljene vse zanimivosti občine.

Pot se nato nadaljuje proti Resi. Resa je zaselek, ki sodi k naselju Stara Bučka. Svet pod vasjo se preko Rese počasi spušča v valovit gozdnati Mesojedec. Lahkotno nadaljujemo proti kmetiji Salmič. Možnost postanka. Pri kmetiji zavijemo z asfaltne ceste levo v gozd. Mimo manjšega izvira, ki s svojo vodo hrani potok Martink; zavijemo navkreber po gozdni poti. Hodimo po območju, po katerem je med drugo svetovno vojno potekala meja med takratno Nemčijo in Italijo. Polagoma preidemo v gozdno zaledje Zaboršta, kjer so Na periščih odkrili ostanke rimske naselbine. Tople vrelce v tej okolici so namreč poznali in izkoriščali že Rimljani. Na manjšo gozdno jaso prispemo tik pod naseljem Zaboršt. Ob poljski poti lahko opazimo še en element kulturne krajine, ki počasi izginja, to je lesena ograja ob poti. Še nekaj korakov skozi gozd in že prispemo na asfaltno cesto v Zaborštu. Jedro vasi se nahaja vzhodno od tod, pred nami pa se odpira pogled na Bučko. Modrino neba lovita zvonika dveh cerkva, župnijske cerkve sv. Matije in manjše cerkvice sv. Martina. Na levi, nad dolino na slemenski uravnavi, leži Jerman Vrh, v ozadju se dviga Stopno s cerkvijo Rožnovenske Matere božje. Pogled na desno odkriva posavske griče, za nami pa se svet polagoma spušča v širno Krško ravnino, ki jo zapirajo Gorjanci. Cerkev sv. Martina na Bučki dosežemo po rahlem vzponu. V zasnovi še srednjeveška cerkev je v stoletjih doživela številne dozidave in prezidave, današnjo podobo cerkve pa poudarja predvsem zvonik, ki iz kvadratne osnove prehaja v osmerokotni stolp. V cerkvi je ohranjen zlati oltar iz 18. stoletja. Le nekaj metrov naprej, na najvišjem delu Bučke, stoji župnijska cerkev sv. Martina, ki z bogato cerkveno baročno opremo in zlatimi oltarji velja za eno najlepših na Dolenjskem. Notranjost cerkve krasi križev pot iz žgane gline, narejen v Parizu, vzdolž cerkvenega prostora pa lahko opazujemo umetelno izrezljane klopi. Izpred cerkvenega dvorišča, kjer so med drugo svetovno vojno potekale glavne aktivnosti ob prvem napadu na nemško postojanko na Bučki, se spustimo proti šoli. Na burno dogajanje med vojno ob poti opozarjajo spomeniki NOB. Šolsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1896 in je do druge svetovne vojne ter še nekaj let po njej prekipevalo od otroškega vrveža. Danes je šola znova zaživela, v njej poteka kombiniran pouk, prostor v njej pa ima tudi vrtec. Staro, a prijazno in polno domačnosti si radi ogledajo številni obiskovalci.

Pozorno oko bo na poti skozi Bučko zagotovo opazilo stare bučenske hiše, kozolce in umetelno izdelane portale. Pri gasilskem domu si pohodniki lahko postrežejo z informacijami o Bučki kar z informativne table, ki ponuja pregleden zemljevid celotnega območja, vrisane pešpoti in kratek opis znamenitosti. Nekaj metrov naprej ob regionalni cesti je mejni kamen, ki obeležuje potek nekdanje okupacijske meje. Z lokalne ceste, ki vodi proti Močvirju, zavijemo levo in nadaljujemo proti Stopnemu. Če čas dopušča, si lahko le nekaj korakov stran od naše poti, na Slemenu, pobliže ogledamo temelje nemške opazovalnice. Spominska ploščica na enega od temeljev je bila položena julija 2005 ob praznovanju 60-letnice vrnitve iz izgnanstva. S Slemena, preko katerega poteka tudi planinska pot občine Sevnica, se odpira krasen panoramski pogled na Bučko in širšo okolico vse tja do Gorjancev. K romarski cerkvi Rožnovenske Matere božje, ki jo je bilo moč opazovati že lep kos poti, prispemo po položni kolovozni poti. Cerkev gotskega porekla je po kulturnozgodovinski plati prvovrstni spomenik, ki z dominantno lego na vzpetini plemeniti podobo krajine, ob jasnem vremenu pa nagrajuje z bogatim razgledom v vse smeri. Notranje poslikave so delo Janeza Ljubljanskega, križev pot je ustvaril slikar Anton Postl, občudovanje pa zbujajo trije zlati oltarji in druga baročna oprema. Zunanji oltar omogoča opravljanje bogoslužja tudi na prostem. Cerkev je kulisa za praznovanje vsakoletnega dneva državnosti, na Antonov godovni dan pa se pred njo odvija licitacija krač.

Med vinogradi in zidanicami ter travniki počasi zapuščamo Stopno in se po zložnem pobočju skozi gozd spustimo v dolino. Pri Borsetu se lahko odžejamo s svežo izvirsko vodo, pot pa nadaljujemo po dolini Dolskega potoka proti Škocjanu. Struga potoka, ki se vije v ozki dolini med gozdnim robom in cesto, ustvarja slikovito dolino, katere podobo dopolnjujejo posamezne kmetije ter domačnost zelenih travnikov in zoranih polj. Pri Tramtetovih je danes urejena ribogojnica, v preteklosti pa je bil na tem mestu mlin. To je bil le eden izmed številnih mlinov, ki jih je nekoč poganjala voda Dolskega potoka. Domačija sodi k naselju Zloganje, katerega jedro je odmaknjeno višje, na teraso Dolskega potoka. Na južnih obronkih vasi, ki se v pisnih virih prvič omenja 1285 kot »Villa Logan«, je v antiki stala podeželska vila, imenovana villa rustica. Arheologi so tod našli tudi ostanke rimskih grobov in grobnic, kovancev ter hišasto žaro z zaključkom v obliki petelina. Pri domačiji Košakovih zavijemo na staro stezo, prečkamo potok ter mimo kapelice nadaljujemo do ceste. Do našega izhodišča je le še nekaj korakov.

Pot je v celoti dolga ca. 12 km, zelo razgibana in primerna za vsakogar.