Nenavadna slamnata streha sredi ravnega polja ob cesti, ki pelje iz Dobrave proti Šentjerneju, zbuja radovednost že zaradi svoje oblike. Streha pokriva temelje srednjeveške cerkvice, okrog katerih se spleta zgodba o nekdanji veličini srednjeveškega trga ob Krki. Trg Gutenwerth je bil v času med 13. in 15. stoletjem eno izmed upravnih središč dolenjske freisinške posesti. V dobi svojega največjega razcveta so bili tu vojaška posadka, sedež sodne oblasti in krvnega sodstva, škofovska hiša, mitnica, kovnica denarja, tri cerkve, grad ter pristanišče ob Krki. Razviti sta bili tudi trgovska dejavnost in obrt. V 14. stoletju je trg začel izgubljati svoj pomen zaradi nastajajočega habsburškega Novega mesta, njegov dokončen zaton pa so povzročila turška opustošenja. Zadnji vidni pričevalci nekdanjega trga so s slamnato streho nadkriti temelji pravokotne cerkvene ladje s kvadratnim prezbiterijem, v katerega je vpisana polkrožna apsida.
Srednjeveška kovnica GUTENWERT
Kovanje lastnega denarja je v vseh zgodovinskih obdobjih na vseh območjih vedno materialni odraz politične samostojnosti ljudstev, ki so denar izdajala, v denarnem obtoku na določenem prostoru pa se zrcali njegova ekonomska in politična zgodovina.
Konec devetega stoletja so na današnje Slovensko ozemlje in preko njega v Italijo vdrli Madžari ter premaknili meje frankovskega cesarstva na Karavanke. Leta 955 je Oton I. pri Augsburgu premagal madžarsko vojsko in s tem preprečil njihove nadaljnje vpade v Srednjo Evropo. V drugi polovici 10. stoletja so se Karantanci povezali z Bavarci in iztrgali izpod ogrske oblasti tudi današnje slovensko ozemlje.
Od konca 10. stoletja so nemški vladarji podeljevali slovensko zemljo cerkveni in posvetni gosposki s čimer se prične obdobje močne in obsežne germanizacije velikih delov slovenskega ozemlja. Ta proces je trajal vse do srede 12. stoletja. Imena Karantanci zato od 13. stoletja naprej ne srečujemo več.
Med cerkvenimi dostojanstveniki, ki so imeli na današnjem slovenskem ozemlju svoja posestva, so bili pomembni predvsem salzburški nadškofje, krški škofje, oglejski patriarhi, freisinški škofje in brixenški škofje, med posvetno gosposko pa Eppensteini, Spanheimi, rodbina Weimar-Orlamünde, Andechs-Meranci, bogenski grofje, koroški vojvode in goriški grofje.
Če je bila gostota poseljenosti med madžarsko nadvlado dokaj redka, pa je od 10. stoletja mogoče opazovati množičen nastanek in nesluten razvoj mest predvsem v ravninskih predelih (Kamnik, Ptuj, Ljubljana) in kasneje tudi obširno kmečko poselitev do 1000 metrov nadmorske višine. Na to območje se je naseljevalo tudi vedno več priseljencev z Bavarske in Tirolske in kolonizacija je bila v nekaterih primerih tako močna, da so bili Slovenci povsem izpodrinjeni. Nova poselitev prostora se odraža tudi v intenziviranem denarnem obtoku. Če je bil prej denarni obtok povsem prekinjen zaradi naturalnega gospodarstva karantanskih Slovencev, je mogoče opaziti njegovo obujanje od 11. stoletja naprej. Trgovina, ki je izgubljala prvine naturalnega gospodarstva, se je pričela postopoma obnavljati in za to so bile potrebne vse večje količine denarja. Tudi na današnjem slovenskem prostoru se je odpiralo vedno več kovnic srebrnikov cerkvene in posvetne gosposke.
Prvotno so imeli kovno pravico samo državni vladarji, pozneje pa so jo le-ti podeljevali tudi posvetni in cerkveni gosposki, običajno skupaj s podelitvijo tržnih pravic in s pravico pobiranja carin. Kovni gospodje so včasih zaradi takšnih ali drugačnih kriz dajali te pravice v zakup, nekateri zemljiški gospodje pa so si kovno pravico enostavno prilastili.
Za množično odprtje kovnic na Slovenskem, tudi v Gutenwertu, moramo iskati vzrok v razvoju obrti in v povečani trgovini z vzhodom. Breški novci salzburških nadškofov so se zaradi svoje polne vrednosti in kvalitetnega srebra, iz katerega so bili skovani, kmalu razširili po srednji Evropi in se predvsem v času križarskih vojn razširili daleč preko meja svoje prvotne domovine. Breški pfenig je tako postal eden najvažnejših mednarodnih plačilnih sredstev tega obdobja. Pomen breških pfenigov je mogoče razbrati iz številnih listin, ki poročajo, da so si domači trgovci namesto slabe lokalne valute pogosto izgovorili plačilo v breških pfenigih. Pod izrazom breški pfenigi razumemo torej izdelke mnogih kovnic, ki so jih po vzoru novcev, izkovanih v Brežah (Friesach) na Koroškem v Avstriji, kovali razni posvetni in cerkveni knezi. Na Slovenskem so take novce od konca 12. stoletja kovali predvsem na območju, ki je mejilo z Ogrsko. Kovali so jih v Ljubljani (Laibach), Kamniku (Stein), Slovenj Gradcu (Windischgrätz), Ptuju (Pettau), Brežicah (Rann), Brestanici (Rajhenburg), Kostanjevici (Landstrass), Čatežu (Tschatesch), Sv. Križu (Heiligenkreuz), Otoku (Gutenwert) in Pilštajnu (Peilenstein).
V veliki najdbi breških pfenigov v Aba Puszti na Madžarskem, ki je bila odkrita v 19. stoletju, je bilo tudi nekaj novcev z napisom GUTENWERT. Ti "govoreči" denarji so potrdili tezo, da je v izginuli naselbini v 13. stoletju delovala kovnica. Lokacijo srednjeveškega trga, ki je izginil v plamenih med turškim vpadom leta 1473, so dokazala šele sistematična arheološka izkopavanja Narodnega muzeja iz Ljubljane (danes Narodni muzej Slovenije) pod vodstvom dr. V. Šribarja. Do takrat so namreč raziskovalci slovenske srednjeveške numizmatike postavljali izginuli trg na mesto, kjer je danes Hrvaški brod, nekateri pa danes kovnico oz. naselje Gutenwert enačijo z ledinskim imenom Otok (Otok pri Dobravi).
Gutenwerška kovnica je kot Kostanjevica (Landstrass) ali Brežice (Rann) kovala pfenige za potrebe mejne trgovine. Gutenwert je bil v posesti freisinških škofov z Bavarske, ki so bili tudi lastniki Škofje Loke in okolice. Od njih je posest pridobila znana srednjeveška družina Andechs-Meranci, ki je imela v lasti tudi Kamnik, po izumrtju dela družine pa so fevd prevzeli štajerski vojvode Babenberžani.
Začetki kovanja gredo v čas freisinškega škofa Otona II. (1188-1220), ko je na prednji stran doprsje angela, na zadnji strain glava sv. Mavricija nataknjena na križ (glava zamorca je tudi v grub freisinških škofov). Naslednji fevdni gospod, ki je koval v Guntewertu je bil mejni grof Henrik IV. Andechs-Meranski (1215-1228), ki je najverjetneje koval še sočasno s freisinškim škofom, kakor tudi kasneje s svojim bratom, oglejskim patriarhom, Bertoldom Andechs-Meranskim (1218-1251). Kovali so še Leopold VI (+1230), Friderik II. avstrijsko-štajerski (+1246), Oton VII. (+1234) in Oton VIII. (+1248), oba Andechs-Meranska grofa.
V 13. stoletju je bila to najbolj "delovna" kovnica na Slovenskem. Čeprav edina izginula - v preteklosti je bila popolnoma uničena, danes nudi neizmerno veliko pahljačo tipov, ki so bili izkovani v slabih štirih desetletjih delovanja le-te. S svojim bogastvom raznolikosti je še danes velik izziv za raziskovalce, predvsem pa za navdušence, ki z veseljem vsakodnevno odkrivajo nove podrobnosti, ki so bile do danes skrite in so bile poznane zgolj našim prednamcem.
Velik mongolski vpad na Ogrsko med leti 1240-1241 je v veliki meri uničil trgovino z vzhodom. Ogrska je bila takrat tako močno upostošena in kot posledica redko poseljena, da si je dežela opomogla šele nekaj desetletij kasneje, ko je v denarnem gospodarstvu Srednje Evrope že prevladoval dunajski pfenig. S prekinitvijo trgovskih vezi z vzhodom so tudi kovnice na Slovenskem ena za drugo v kratkem času prekinile svoje delovanje.
Andrej Šemrov
Narodni muzej Slovenije - Numizmatični kabinet
