10.9. obeležujemo Svetovni dan preprečevanja samomora, ki letos poteka pod geslom »Spreminjamo razumevanje samomora«. Ob besedi samomor nas večinoma spreletijo neprijetne misli in občutki. Tema vsekakor ni preprosta. A tudi o samomoru je potrebno govoriti, saj bomo le tako lahko zmanjšali njegovo pojavnost in posledice. V Sloveniji je namreč samomor velik družbeni in javno-zdravstveni problem. Dolgo smo se umeščali med prve tri države na svetu po številu samomorov na leto – približno 30 na 100.000 prebivalcev. Številke so zadnja leta sicer bolj vzpodbudne, v lanskem letu smo npr. zabeležili najnižji količnik samomorov v zadnjih desetih letih – 16,96 na 100.000 prebivalcev. V absolutnem smislu to predstavlja 358 samomorov, pri tem so moški umirali 4,5-krat pogosteje kot ženske. Kljub temu izboljšanju pa Slovenija še vedno sodi med države z visoko pojavnostjo samomorilnega vedenja.
V Jugovzhodni regiji nas statistika praviloma umešča nekoliko nad državno povprečje. V lanskem letu je količnik samomorov znašal 18,4. Med regijami je bil najvišji samomorilni količnik zabeležen v Posavski regiji (25,0). Tudi sicer vsako leto opažamo trend višjih samomorilnih količnikov v regijah na vzhodu. Pri tem velja izpostaviti na ugotovitve raziskav, da samomor ene osebe nadalje vpliva na pojav resnih čustvenih posledic vsaj še pri šestih drugih osebah, ki so bile s to osebo tako ali drugače povezane (partner, sorodniki, prijatelji, sodelavci …).
Letno po svetu zaradi samomora umre okoli 700.000 ljudi. Vseh dejavnikov, ki posameznika pripeljejo do tega skrajnega dejanja, v resnici ne poznamo povsem – gre za kompleksen pojav, na katerega vplivajo značilnosti posameznika, skupnosti in širše družbe. Vemo, da je tveganje za samomorilno vedenje je večje med moškimi, med ločenimi, ovdovelimi in samskimi ter brezposelnimi in osebami z nižjo izobrazbo. Tveganje se poleg tega povečuje s starostjo in je večje pri osebah z duševno boleznijo (npr. depresijo), pri osebah, ki so samomor v preteklosti že poskušale ali pa je katerih svojec poskušal oz. naredil samomor ter pri osebah s tveganim in škodljivim pitjem alkohola. Med varovalne dejavnike pa po drugi strani spadajo podporno socialno omrežje in družinsko okolje, dobra sposobnost soočanja z vsakodnevnimi težavami ter visoka samopodoba.
Samomorilno vedenje ni trenutni dogodek, temveč dlje časa trajajoč proces. Tako se najprej, kot najblažja oblika, pojavijo samomorilne misli, ki se sčasoma lahko stopnjujejo do samomorilnega namena in načrta ter nato celo do samomorilnega poskusa. Različne oblike pomoči so bolj učinkovite, če jih uporabimo že v zgodnjih fazah tega razvoja. Zato je izredno pomembno, da smo z ustreznimi informacijami o samomorilnem vedenju opremljeni vsi, ki na različne načine prihajamo v stik z ranljivimi posamezniki.
Na spletni strani programa Mira - nacionalnega programa duševnega zdravja (https://www.zadusevnozdravje.si/) lahko v zavihku »Kam po pomoč – mreža virov pomoči« najdete informacije o uradno registriranih virih pomoči, ki so vam v regiji na voljo brezplačno. V zavihku »Pomagam drugemu« so dostopne smernice za nudenje Prve psihološke pomoči – osnovne opore, ki jo lahko vsakdo nudi osebi v stiski, dokler ni na voljo strokovna pomoč ali se stiska ne razreši.
Poleg tega se v Zdravstvenem domu Novo mesto do konca leta obeta vzpostavitev dveh pomembnih pridobitev na področju duševnega zdravja v regiji – Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter Centra za duševno zdravje odraslih. Gre za tima različnih strokovnjakov (psihiater oz. pedopsihiater, klinični psiholog, psihologi, delovni terapevti, medicinske sestre, socialni delavci, logopedi, specialni pedagogi), na katere se lahko obrnejo vsi posamezniki, ki doživljajo duševno stisko in njihovi svojci. Za vstop v obravnavo napotnica ni nujno potrebna, najboljša oblika pomoči pa se za vsakega posameznika načrtuje timsko ter upoštevajoč njegove želje in potrebe.
