V četrtek, 13. aprila 2023, ko je minevalo 165 let odkar je naš veliki rojak dr. Ignacij Knoblehar v Neaplju, v samostanu Bosonogih Avguštincev umrl, smo v Škocjanu po sv. maši imeli literarni večer. Ne zato, ker bi Knoblehar bil velik literat – ja, tudi pisal je, ampak manj literarna dela- ampak zato, ker smo prepoznali pomemben vidik življenje in dela dr. Ignacija Knobleharja skozi veliko literarno delo literata iz sosednje župnije in občine Antona Umeka - Okiškega.
Povezali smo se s KUD Anton Umek - Okiški Boštanj in njegova članica in zavzeta raziskovalka življenja in dela A. Umeka - Okiškega gospa Tatjana Žužek nam je tega umetnika in njegovo povezavo s Knobleharjem tako predstavila v uvodu literarnega večera - povzemamo:
»Srčen pozdrav vam prinašam iz Okiča, kraja, kjer se je leta 1838 rodila posebna pesniška duša Anton Umek - Okiški.
Skozi odraščanje v kmečki družini petih otrok je Anton Umek – Okiški gojil pristen stik z
naravo, s Stvarnikom in že v otroških letih na mnogih dogodkih izkazoval svoj pesniški talent.
Pesmi je zložil za številne priložnosti – razne prireditve, slovesnosti, spominska obeležja,
prihod cesarice, posvetitev nove farne cerkve v Boštanju, slovo od učiteljev, učencev,
prijateljev, ob smrtih in številnih drugih priložnostih.
Obiskoval je šolo v Boštanju, kjer je njegov talent prepoznal boštanjski župnik Ignacij Kutnar.
Z njegovo podporo in priporočilom je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Podpiral ga
je tudi boštanjski vitez Ludvik Gutmannsthal Benvenuti in tako je pot nadaljeval na Dunaj,
kjer je dokončal študij klasične filologije. Službeno pot si je utiral kot profesor slovenščine in
drugih predmetov na gimnaziji v Celovcu. Poučeval je tudi nemščino, latinščino in matematiko.
Življenjska pot je Antona Umeka - Okiškega vodila v tuje kraje, spoznaval je vidike
drugačnega družbenega življenja kot ga je bil vajen na Okiču in v Boštanju, a njegovo srce je
vseskozi bilo za svoj rodni kraj in domovino. Deloval je pod geslom »Vse za vero in domovino«.
Za svoje delovanje si je izbral psevdonim »Okiški«, s katerim je kazal veliko ljubezen do svojega rodnega kraja Okič.
V kontekstu takratnega časa, ozemlja Avstrijskega cesarstva in potem Avstro-Ogrske, je
Anton Umek – Okiški skozi literarno ustvarjanje, jezikoslovje in urednikovanje bodril
slovenski narod, budil narodno zavest, se neizmerno trudil za slovenski jezik, skozi
poučevanje pa mladino poleg znanja usmerjal k pravim vrednotam.
Med učenci je bil zelo priljubljen.
Kako sta dr. Ignacij Knoblehar in Anton Umek – Okiški povezana?
Odgovor je Abuna Soliman - naš oče Salomon.
Pojdimo v leto 1858.
Anton Umek – Okiški je takrat obiskoval gimnazijo v Ljubljani, star je bil 20 let.
13. aprila tega leta je v Neaplju umrl izjemen človek, misijonar, duhovnik, raziskovalec, Škocjančan, oče mnogih Afričanov dr. Ignacij Knoblehar.
S svojim pionirskim delom je za seboj pustil dediščino svetovnega pomena.
Zgodnja Danica, katoliško cerkveni list, je februarja leta 1862 dala pobudo, da se nagradi
najboljši slavospev njegovega življenja in delovanja med Afričani pod naslovom Abuna
Soliman ter pozvala mlade slovenske pesnike: »Mladenči slovenski, verli pesniki! Veseli
bodite, de imate na Slovenskim vredno snovino za junaške speve, zbirajte vire in lotite se
slavnega dela.« V tem času je Anton Umek – Okiški zaključeval zadnji letnik gimnazije v
Ljubljani, čakala ga je še matura, ki jo je opravil z odliko.
Še pred koncem istega leta, v decembru 1862 je Anton Umek – Okiški iz Dunaja, kjer je v
tem letu že začel s študijem, poslal dokončan slavospev Abuna Soliman, zmagovalno delo,
za katerega je bil tudi nagrajen. Več kot 200 strani dolg slavospev je bil natisnjen v
naslednjem letu 1863 v Ljubljani. Lahko si predstavljamo, kako velik izziv je bil pridobiti
številne vire ter v verzih upodobiti tako velikega in modrega človeka kot je bil dr. Ignacij Knoblehar.
13 let po Knobleharjevi smrti je umrl tudi Anton Umek – Okiški star le 33 let.
Zgodovina je naredila svoje in spomin na Antona Umeka – Okiškega je skozi čas delno
zbledel, k temu je prispevalo obdobje vojne, polariziranih družbenopolitičnih razmer in drugih dejavnikov.
Ob večjih okroglih obletnicah njegovega rojstva in smrti so potekale proslave pri rojstni hiši
na Okiču, boštanjski prijatelji so vgradili spominsko ploščo in plaketo na pročelje rojstne
hiše. Spominska plošča je preživela 2. svetovno vojno, saj so jo prekrili z ometom. Na
spominsko steno Antona Umeka – Okiškega je bila poleg njegove slike postavljena tudi slika
Ignacija Knobleharja in tako je še danes.
V letu 2012 se je zgodil preporod, raziskovanje in neverjetno naključje je v letu 2013
prineslo novo zgodovinsko odkritje, odkritje naslednikov, potomcev Antona Umeka –
Okiškega v Celovcu, ki so skozi generacije več kot 150 let ohranjali njegove rokopise in dokumente.
Čar za vse nas pa je, da je med njimi tudi popolnoma ohranjen rokopis slavospeva Abuna Soliman.
Najvidnejša dela Antona Umeka – Okiškega poleg slavospeva Abuna Soliman vsebujejo tudi
prigodbe in povesti v spevih Slovanska blagovestnika Ciril in Metod; svoje pesmi pa je zbral in
jih izdal v zbirki z naslovom Pesmi. Poučne zgodbe in povesti je objavljal v različnih literarnih
zbornikih, napisal potopis v več delih Potovanje za Savo ter prevajal različne vsebine.
Nekatere pesmi Antona Umeka – Okiškega so bile uglasbene, na primer pesem Rožici ter
pesem Mornaska, slednjo je uglasbil Gustav Ipavec. Leta 2015 je bila za prireditev ob
kulturnem prazniku v Boštanju premiera dveh na novo uglasbenih pesmi Antona Umeka -
Okiškega izpod rok mladega nadarjenega komponista boštanjskega rodu mag. Tineta Beca
in sicer pesmi Opomin zgodovine in Biserji.
Ignacij Knoblehar in Anton Umek – Okiški sta vsak na svojem področju pustila pomemben
pečat in bogato dediščino. Zagotovo ju druži velika srčnost, vera v najvišje dobro, marljivo
delo za dobrobit človeka, pogum ter velika modrost.
Poleg tega sta se oba rodila meseca junija (sicer z 19 letno razliko) in oba nista dočakala 40
let; Anton je dočakal 33 let, Ignacij pa 39. V tako kratkem času sta ustvarila tako veliko in kaj vse bi še, če bi jima bilo naklonjenih vsaj še toliko let.
Obema v čast je bila ustanovljena lokalna pohodniška pot, v Škocjanu se pohodniki lahko
odpravijo po Knobleharjevi poti, na Okiču pa Po poti Antona Umeka – Okiškega.
Obstaja pa še ena skupna točka Ignacija Knobleharja in Antona Umeka – Okiškega, ki je
vidna vsak dan. To sta ulici v Ljubljani, ki nosita njuno ime – Knobleharjeva ulica za
Bežigradom in Okiškega ulica na Kodeljevem.
Sedaj pa je čas, da se prepustimo poeziji izpod peresa našega rojaka,
pesnika, pisatelja, urednika in profesorja Antona Umeka – Okiškega in začutimo
Knobleharjevo popotovanje.«
Iz slavospeva Abuna Soliman – original knjige izdane l. 1863 je bil na mizici poleg kipa dr. Ignacija Knobleharja in slike Antona Umeka Okiškega- so bralci Toni in Metka, Branka in Matej, Janez H. in Janez S. brali pesmi, ki so objele življenjski lok dr. Ignacija Knobleharja od rojstva do smrti. Ela Zupet pa je s skladbama na klarinetu dodala večeru glasbeni ton, branje pa smo zaključili s pesmijo »Po deželah afriških je hodil, v dobrem hudem z njimi je živel in njegov spomin se ne bo izgubil, ampak živel bo na veke iz roda v rod« ob spremljavi kitare.
Želja vseh nas Škocjančanov in Boštanjčanov je, da bi spomin na dr. Ignacija Knobleharja in na Antona Umeka-Okiškega živel iz roda v rod. In ne samo spomin, ampak, da bi vsaj malo povzemali tudi zgled njunih mladih, bogatih, plodovitih življenj.
Ob koncu sta predsednik KUD Anton Umek Okiški Boštanj Damjan Žužek in predsednik KD dr. Ignacij Knoblehar Škocjan Robert Dulc spregovorila nekaj besed o nadaljnjem sodelovanju, župan Jože Kapler pa se je gostom zahvalil tudi z monografijo KNOBLEHAR.
Zapisala: M. Halas
