Cerkev sv. Matije na Bučki z bogato baročno opremo in zlatimi oltarji slovi kot ena najlepših na Dolenjskem. Prvič se omenja leta 1667. Do leta 1788 je bila podružnica župnije Raka, leta 1788 pa je bila povzdignjena v župnijo tudi Bučka. Notranjščino cerkve zaznamuje belina s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo zlati oltarji. Glavni oltar, ki je prava rezbarska umetnina, je delo Bartolomeusa Plumbergerja iz Ljubljane. V osrednji niši je sv. Matija s sekiro in knjigo, zavetnik cerkve. Stene krasi križev pot iz žgane gline, ki je bil narejen v Parizu leta 1886, hrastove okvire zanj je naredil Jakob Rižnar iz Radeč.
Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.
Opis cerkve sv. Matije
Cerkev sv. Matije na Bučki se prvič omenja v virih leta 1667, vasi pa srednjeveški viri ne omenjajo. Cerkev, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, sestavljajo: pravokotna ladja, poligonalni grebenasto obokan prezbiterij, zvonik na severni in zakristija na južni strani.
Cerkev predstavlja zanimiv stavbni tip, saj gre za dvoransko cerkev, katere ladja sicer v dolžino obsega štiri traveje, v širino pa le tri, vendar zahodno travejo zavzema pevski kor, tako da je v bistvu prostor za vernike kvadratni prostor, razdeljen z dvema paroma slopov, ki nosijo križnogrebenaste oboke. Zunanjščina cerkve je razmeroma preprosta, le zahodna fasada je členjena s pilastri, segmentnim oknom in kamnitim portalom, notranjščino pa zaznamuje belina le s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo oltarji; glavni t. i. zlati oltar je nastal v 17. stoletju, stranska, tipa t. i. okvirnih oltarjev, pa sta iz začetka 18. stoletja.
