Literarno-glasbeni večer »Ljubezen moja sladka, ti me siliš« je v Kulturnem centru Škocjan prepletel srednjeveško poezijo, staro glasbo in dragoceno zgodovinsko dediščino ter nas spomnil, da preteklost ni nikoli zares tiho minila.
Nekatere zgodbe preživijo stoletja, ker se v njih prepoznamo tudi danes. Ljubezen, hrepenenje, ljubosumje, upanje in večna človeška želja, da bi nas nekdo videl, razumel in ljubil, niso iznajdbe sodobnega časa. O njih so peli že srednjeveški vitezi, zapisovali so jih pesniki in ohranjali glasbeniki. V četrtek, 22. oktobra 2026, so te davne zgodbe znova zadihale v avli Kulturnega centra Škocjan, kjer je potekal edinstven literarno-glasbeni večer »Ljubezen moja sladka, ti me siliš«, posvečen poeziji in glasbi iz srednjega veka.
Večer ni bil zgolj kulturni dogodek, temveč tudi povabilo k odkrivanju sveta, ki je nekoč živel na naših tleh. V središču tega povabila je bil Gutenwerd, srednjeveški trg na območju današnjega Otoka pri Dobravi, katerega ostaline in najdbe pričajo o bogati, a danes manj znani zgodovini prostora, v katerem živimo.
Ko preteklost spregovori v jeziku ljubezni
Začelo se je z besedami, ki so premostile stoletja. V interpretacijah Branke Krmc, Mateja Krmca, Andreje Omerza in Tomaža Nabergoja so srednjeveški verzi dobili svež glas, čustveno bližino in človeško toplino. Spretno, povezovalno in navdihujoče jih je skozi večer vodila Zala Štamcar, ki je poslušalcem odpirala vrata v zgodovinski in literarni kontekst predstavljenih del.
V središču večera so bili viteški pesniki z današnjega slovenskega ozemlja, med njimi Žovneški, Gornjegrajski in Ostrovrški, katerih ljubezenske pesmi so se ohranile v znamenitem srednjeveškem rokopisu, Kodeksu Manesse. Njihovi verzi so razkrivali razpetost med upanjem in razočaranjem, med predanostjo izvoljeni dami in bolečino neuslišane ljubezni. V njih je bilo mogoče slišati tako idealizirano dvorno ljubezen kot presenetljivo žive, mestoma hudomušne in neposredne poglede na odnose med ženskami in moškimi.
Naslovna pesem »Ljubezen moja sladka, ti me siliš« je s svojo izpovedno močjo lepo povzela osrednjo nit večera. Ljubezen v srednjem veku morda govori v drugačnem jeziku, vendar njeno sporočilo ostaja razumljivo tudi današnjemu človeku: srce se le redko ukloni razumu, hrepenenje pa ne pozna zgodovinskih obdobij.
Potovanje skozi stoletja se ni ustavilo pri viteški liriki. Posebno mesto so dobili tudi starejši slovenski jezikovni drobci, med njimi znameniti ljubezenski verz »Rasi in lubi me, luba moja gartroža rumena«, ki velja za enega najstarejših ohranjenih zapisov posvetne ljubezenske poezije v slovenskem jeziku. Takšni odlomki niso le zanimivost za jezikoslovce. So drobna, dragocena okna v čas, ko se je slovenščina postopoma zapisovala tudi v intimnejših, osebnih in čustvenih izrazih.
Svoje mesto je dobila tudi poezija Janeza Menarta, ki je v zbirki Srednjeveške pridige in balade obudil srednjeveški svet z modernim pesniškim občutkom. S tem se je pokazalo, da srednji vek ni zgolj oddaljeno zgodovinsko poglavje, temveč tudi neizčrpen vir navdiha za poznejše ustvarjalce.
Glasba, ki je ohranila odmev davnih časov
Besedam je enakovredno pripovedovala glasba. Janez Jocif in Federica Lo Pinto sta literarni večer obogatila z glasbenim popotovanjem v svet srednjeveškega zvočnega izročila, v katerem so se prepletali različni zvočni odtenki, ritmi in razpoloženja.
Janez Jocif, ki je študiral arheologijo in se glasbeno izobraževal na področju glasbene teorije ter zborovodstva, se že vrsto let posveča raziskovanju izvajalske prakse stare glasbe, zlasti v povezavi z upodobitvami glasbil na slovenskih gotskih freskah. Njegovo delo povezuje zgodovinsko raziskovanje z živim glasbenim poustvarjanjem. Federica Lo Pinto, skladateljica in pevka, pa svojo ustvarjalno pot gradi na prepletanju vokalne interpretacije, kompozicije in različnih glasbenih izrazov.
V njuni izvedbi glasba ni bila le spremljava poeziji, temveč njena druga pripovedovalka. Tam, kjer besede opisujejo hrepenenje, ga glasba lahko ponazori; kjer verz obstane v preteklosti, mu melodija znova vdihne življenje.
Prav takšno srečanje različnih umetniških izrazov je večeru dalo posebno razsežnost. Poezija je ponudila zgodbe in čustva, glasba je razprla njihov zvočni svet, zgodovinsko ozadje pa je obema dodalo globino. Poslušalci so tako dobili priložnost, da srednjeveške kulture ne spoznavajo zgolj kot zbirke letnic, imen in predmetov, temveč kot živ, ustvarjalen in presenetljivo človeški svet.
Gutenwerd: dediščina, ki si zasluži naše zavedanje
Posebna vrednost večera je bila njegova povezanost z občasno razstavo o Gutenwerdu, ki je na ogled v avli Kulturnega centra Škocjan do vključno 15. novembra 2026. Dogodek je bil del spremljevalnih aktivnosti ob razstavi, njegov namen pa je segel dlje od predstavitve srednjeveške poezije in glasbe. Obiskovalce je povabil k razmisleku o pomenu lokalne zgodovine in o tem, koliko dragocenih zgodb se skriva v prostoru, ki ga pogosto dojemamo kot samoumevnega.
Gutenwerd ni zgolj ime v zgodovinskih virih ali arheološko najdišče na Otoku. Je del dediščine, ki govori o življenju, ustvarjalnosti, stikih in kulturnih tokovih nekdanjih prebivalcev naših krajev. Arheološke najdbe, ostanki nekdanjega naselja ter predmeti, povezani z vsakdanjim življenjem in kulturo, nam pomagajo sestavljati podobo sveta, ki ga ni več, a je pustil sledi v prostoru in našem zgodovinskem spominu.
Med posebej zanimivimi sledmi so tudi najdbe, povezane z glasbo in zvočili, ki odpirajo vprašanja o tem, kako so ljudje nekoč ustvarjali zvok, se zabavali in doživljali umetnost. Prav takšne povezave med materialnimi ostanki preteklosti ter poezijo in glasbo so večeru dale dodatno vrednost. Predmeti iz arheoloških raziskav namreč niso nemi ostanki nekega oddaljenega časa. Ko jih postavimo v širši kulturni kontekst, postanejo izhodišče za nova vprašanja, razumevanje in domišljijo.
Zgodovinska dediščina postane zares naša šele takrat, ko se je zavemo, jo razumemo in jo znamo povezati z lastnim življenjem. Zato je pomembno, da Gutenwerd ne ostane le domena strokovnjakov in raziskovalcev, temveč postane del širše zavesti lokalne skupnosti. Poznavanje lastne preteklosti namreč ni pogled nazaj zaradi nostalgije, temveč način, kako bolje razumeti prostor, v katerem živimo, in odgovornost, ki jo imamo do njegove dediščine.
Preteklost ni oddaljena, če ji znamo prisluhniti
Literarno-glasbeni večer »Ljubezen moja sladka, ti me siliš« je pokazal, da je mogoče zgodovino približati ljudem tudi po poteh, ki niso zgolj znanstvene ali razstavne. Poezija in glasba sta srednjeveški svet predstavili skozi čustva, zvoke in zgodbe, ki ne potrebujejo dolgega pojasnjevanja, da bi se dotaknile človeka.
Obenem je večer opozoril na pomen povezovanja kulturnih ustanov, strokovnega znanja in umetniškega ustvarjanja. Sodelovanje Kulturnega centra Škocjan, Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije je dokaz, da lahko skupne pobude dediščino predstavijo na več načinov ter jo približajo različnim generacijam in občinstvom.
Morda je prav to najpomembnejše sporočilo večera: dediščina ni le tisto, kar so nam zapustili naši predniki, temveč tudi tisto, kar smo sami pripravljeni ohraniti, raziskovati in predati naprej. Gutenwerd nas pri tem spominja, da imajo tudi naši kraji svojo zgodbo, ki je vredna pozornosti. Srednjeveški pesniki pa nas učijo, da se svet spreminja, človeško srce pa ostaja presenetljivo podobno.
Ko so se v avli Kulturnega centra Škocjan znova oglasili verzi in glasba davnih stoletij, preteklost ni bila več tako daleč. Za hip je postala sedanjost. In prav v tem je čar takšnih večerov: ne le v tem, da nam pokažejo, kaj je nekoč bilo, temveč da nam pomagajo razumeti, zakaj je to pomembno tudi danes.
Razstava o Gutenwerdu v avli Kulturnega centra Škocjan je na ogled do vključno 15. novembra 2026. Vabljeni, da si jo ogledate in odkrijete zgodbe, ki jih naša dediščina še vedno pripoveduje. Morda boste med razstavljenimi predmeti zaslišali tudi odmev nekega davnega sveta, v katerem so ljudje, tako kot mi danes, ljubili, ustvarjali, sanjali in si želeli, da bi jih čas ne pozabil.
