Pretekli četrtek, 18. junija 2026, v Zeliščarskem centru JV Slovenije, ni bil le delovna akcija. Bil je opomnik, da največje stvari pogosto nastanejo iz preprostih dejanj, iz stiska roke, spodbudne besede in pripravljenosti, da skupaj naredimo nekaj dobrega.
Ker je poletna vročina že zgodaj pokazala svojo moč, smo delo usmerili v prijetno senco gozda. Skupaj s Sončki – Žanom, Markom, Anžetom, Boštjanom in Ivanom – ter mentoricami Jožico, Bernardo in Dragico smo pobirali suho vejevje, čistili gozdne poti in urejali gozdne učilnice. Vejevja nismo odstranjevali iz gozda, temveč smo ga zlagali na kupe, saj takšni kupi predstavljajo pomemben življenjski prostor številnim mikroorganizmom, žuželkam in drugim gozdnim prebivalcem. Tako smo poskrbeli za red, hkrati pa ohranili ravnovesje narave.
A še pomembnejše od opravljenega dela je bilo tisto, kar se ni dalo stehtati ali izmeriti. V slogi je moč. Drug drugega smo spodbujali, si pomagali, se bodrili in skupaj premagovali izzive. Vsak nasmeh, vsak prinešen snop vej in vsak urejen kotiček gozda je bil dokaz, da zmoremo veliko več, kot si včasih mislimo.
Sončki so ponovno dokazali, da njihove posebnosti niso ovira, temveč del njihove edinstvene življenjske zgodbe. Težave v duševnem in telesnem razvoju ne določajo človekove vrednosti, njegovih sposobnosti ali njegovega prispevka skupnosti. V naravi, med ljudmi, ki jih sprejemajo in podpirajo, se pogosto pokažejo moči, ki jih vsakodnevni vrvež spregleda.
Ko smo pred leti na Bučki uredili nov varstveno-bivalni objekt (v tesnem sodelovanju z Zvezo Sonček in Sonček – Društvom za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine), v katerem tudi nekateri Sončki prebivajo, smo verjeli, da ustvarjamo prostor za življenje, druženje in ustvarjalnost. Danes pa znova vidimo, da so prav ljudje tisti, ki prostoru dajejo dušo. In Sončki imajo dušo, ki je čista, iskrena, dobrohotna in sočutna.
Družba postane boljša takrat, ko ne išče razlik, temveč človeka. Ko drugačnosti ne vidi kot težavo, ampak kot bogastvo. Ko vsakemu omogoči, da pokaže svoje sposobnosti in prispeva po svojih močeh.
Delovna akcija je zato pustila dve sledi. Eno v gozdu, ki je zdaj bolj urejen in prijazen. Drugo pa v naših srcih, kjer ostaja spoznanje, da so sprejemanje, spoštovanje in medsebojna pomoč vrednote, ki lahko premikajo gore.
Hvala, Sončki. Danes niste očistili le gozda. Ponovno ste nas naučili, kaj pomeni biti človek.
