Včeraj se je v Kulturnem centru Škocjan zgodilo nekaj, kar ne potrebuje velikih besed – ker govori kar samo od sebe. Dvorana se je napolnila s toplino, ki je ni mogoče izmeriti, le začutiti. Otroci Vrtca Radovednež Škocjan in učenci OŠ Frana Metelka Škocjan so skupaj z mentoricami na oder prinesli Šopek ljubezni, sestavljen ne iz cvetov, temveč iz poguma, domišljije in iskrenih src.
Poseben ton večeru sta dodala tudi nagovora župana Občine Škocjan, g. Jožeta Kaplerja, in ravnateljice OŠ Frana Metelka Škocjan, ga. Janje Lesjak, ki sta poudarila pomen skupnosti, sodelovanja ter neprecenljivo vlogo družine in vzgoje pri oblikovanju prihodnosti.
Vsak korak, vsaka beseda, vsak nasmeh – vse je bilo kot droben listič v tem šopku. In čeprav so bili nastopajoči majhni po rasti, so bili v svoji ustvarjalnosti naravnost veličastni. Njihova igra ni bila le predstava – bila je poklon. Mamam, staršem, družini. Vsem tistim tihim junakom vsakdana.
Ustvarjalnost, ki povezuje
Otroci iz vrtca in šole so pokazali, kako umetnost ne potrebuje popolnosti, ampak pristnost. Njihove ideje so bile igrive kot pomladni veter in pogumne kot prvi cvetovi, ki pokukajo iz zemlje. V tej raznolikosti je zasijala prava lepota – vsak otrok je prispeval svoj barvni odtenek v skupno sliko.
Vključenost kot srce skupnosti
Na odru ni bilo razlik – le sodelovanje. Vsak je imel svoje mesto, svojo vlogo, svoj trenutek. In prav v tem se skriva največja moč: ko stopimo skupaj, nastane nekaj večjega od vsakega posameznika.
Ljubezen, sočutje, hvaležnost
To niso bile le besede, temveč občutki, ki so napolnili prostor. V očeh otrok, v ponosnih pogledih staršev, v aplavzu, ki je trajal dlje kot običajno. Bila je hvaležnost – tiha, a močna. Bila je ljubezen – preprosta, a neskončna.
Ko se je zavesa spustila, se je zdelo, da šopek ni izginil. Razpršil se je med vse prisotne – v spomine, nasmehe in občutek, da smo del nečesa lepega.
In morda je to največ, kar lahko tak večer podari:
da nas za trenutek ustavi… in spomni, kaj je res pomembno.
