V veliki dvorani Kulturnega centra Škocjan sinoči ni bilo le prireditve. Bil je dogodek srca. Bil je večer, ko se je čas za hip ustavil, ko so se spomini oglasili tiho – najprej kot šepet harmonike – nato pa so se razlili v mogočen zbor glasov, melodij in čustev. Večer Slakove glasbe in predstavitev knjige Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil avtorice Anice Levstik, sestrične legendarnega Lojzeta Slaka, je postal več kot poklon. Postal je dokaz, da Slakova glasba ne pripada preteklosti – temveč prihodnosti.
Dvorana je bila polna do zadnjega kotička. Polna ljudi vseh generacij. In prav v tem je bila sinočnja čarovnija: ob bok tistim, ki so s Slakovimi vižami odraščali, so stali mladi obrazi, mladi glasbeniki, mladi pevci – tisti, ki danes Slakovo dediščino ne le ohranjajo, temveč jo živijo, dihajo in ponosno nosijo naprej.
Večer se je razvil kot skrbno stkana pripoved – beseda in glasba sta se prepletali v harmonično celoto. Zbrane sta v imenu gostitelja uvodoma pozdravila Zala Štamcar iz Krajevne knjižnice Škocjan ter župan Občine Škocjan, g. Jože Kapler. Šola harmonike Diaton Janeza Lekšeta je s svojimi učenci dokazala, da se ljubezen do harmonike prenaša iz roda v rod. Janez Lekše, učitelj in mentor, je s ponosom predstavil delo šole, ki vzgaja ne le glasbenike, temveč varuhe slovenske glasbene identitete. Posebno mesto v srcih poslušalcev si je prislužil mladi Jurij Lekše, ki je s petjem in igranjem Slakovih skladb ganil občinstvo – preprosto, iskreno in zrelo preko svojih let.
Ko je harmoniko v roke vzel Nejc Barbo, je oder napolnila zgodba sama. Z vsakim tonom je bilo čutiti Barbovo domačijo, Mali Kal, otroške začetke in pot, ki jo je Slak tlakoval mnogim za seboj. Ob zvokih skladb, kot sta S harmoniko na rajžo in Po dekle, so se obrazi v dvorani mehčali, ustnice pa nehote pridruževale melodiji.
Poseben pečat večeru so dali Družinski trio Lenart – Luka, Blaž in Nika ter njihov novi pevec Gašper – s skladbama Ej, prijatelj in Ne prižigaj luči, ki sta znova dokazali, kako globoko je Slakova glasba segla tudi onkraj meja domovine in kako močno je povezovala Slovence po svetu.
Vrhunec glasbenega dela večera pa je nedvomno pripadal Ansamblu Nemir (Gregor Možina, Andrej Zupan, Matic Uhan, Matej Barbo, Ambrož Hočevar in Alen Ogrinec). Njihov zven, njihovo večglasno petje in spoštljiv, a hkrati svež pristop so pokazali, kako se Slakova glasba lahko razvija, ne da bi izgubila svojo dušo. Ob skladbah, kot so Glas harmonike, Čebelar in drugih, je dvorana pela – skupaj, na glas, z nasmehom in solznimi očmi. To ni bil le koncert. To je bilo skupno doživetje.
Besede večera, ki jih je spretno povezovala študentka slovenistike Eva, so pripadale knjigi. Anica Levstik je s toplino, spoštovanjem in izjemno predanostjo predstavila delo, ki ni zgolj knjiga, temveč dokument časa, ljudi in glasbe. V njej so zbrani spomini, zgodbe, anekdote in pričevanja tistih, ki so s Slaki živeli, sodelovali, jih poslušali in imeli radi. Ob njej je spregovoril tudi znani tekstopisec Franci Smrekar s svojim pogledom, s svojim koščkom mozaika, ki skupaj sestavlja neprecenljivo Slakovo glasbeno dediščino.
Sinočnji večer je še enkrat jasno povedal, zakaj je Ansambel Lojzeta Slaka eden od temeljnih kamnov slovenske narodnozabavne glasbe. Zakaj je diatonična harmonika po njegovi zaslugi dobila mesto, ki ji pripada. In zakaj je skrb za ohranjanje in razvoj izvirne slovenske glasbe naša skupna odgovornost.
Ko so zadnji toni utihnili in je dvorana vstala na noge, ni bilo dvoma: Slakova glasba živi. V srcih. V spominih. V mladih prstih na harmoniki. In dokler bo tako, bo tudi Slovenija pela – svojo pesem, svojo zgodbo, svoj glas.
Naj živi Slakova glasba!🎶
